Nikdar nisem znala živeti. Mojbog, tudi ko sem imela, je neka sla v meni želela, kar v nedosegljivem se sveti. Se sveti? O vem, le daljina mi varala žejne oči je, mi vanje z močjo čarovnije točila, kar seva zlatnina. Zdaj prazna sem, samcato sama in davno ne več v mladih letih; nikomur ne žena ne mama prav kmalu bom v svetu vseh svetih… Bogdana Namestnik
#Poezija
Izpoved

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Kockasti oblaki
