Kockasti oblaki

Biser, odrešen v izbrušenem lesku keliha, mi je dajal piti tvojo tekočino. Rubin, odrešen ljubezni v krogu plamenov, greje mero roke. Oba se dotikata krhkega giba med mlečno zelenimi regrati, ko lučke ugašajo z gibanjem sape, ki spreminja seme v pepel in dišeče ptice sejejo pojoče rože. Uho je naslonjeno na zemljo in posluša bitje njenega srca. Oko vidi nad sabo kockaste oblake in drevesa šelestijo šumenje njihove govorice. Hrib se potaplja v nedrje zemlje in kamen klije korenine hriba v njej. Kerubi lebdijo na teži mlinskih koles in sonce zalaja skozi oblak. Na ulico se zlije ploha dežja na ploho praznih besed. Pijem studenčnico iz plastenke, ki diši po plastiki in lanskoletnem dežju. Prisluhnem koncertu vodnih kapelj in vonjam kako ptice dišijo po ozonu in slišim rast rož po ptičjem petju. Zleknjena perot zatrepeta, mrtva ptica se hoče dvigniti, leteti in plavati proti kockastim oblakom, za katere nikoli ne veš njihovih iger na srečo.