Zadet v najbolj živo, moj jaz ožível je v črn tek piranj. In golta prelepi obraz, od milosti božje poslan – o kdaj že – v moj dušni milje. Moj bog, na pomoč vsi svetniki, ukrôtite divje zobe; naj jaz moj v bolesti veliki ne zgrize blestečih oči, smehljaja iz zvezdnega sija, glasu, ki je poln melodij – njega;, ki je čar, čarovnija in moja najgloblja zavest; njega;, ki brez njêga me ni… Molitev, o sezi do zvezd in lezi na božje dlani… Bogdana Namestnik
#Poezija
Lezi na božje dlani

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Zvestoba pesmi
