Povsod sva skupaj, še takrat, ko sem daleč, si z menoj, z mano si tudi takrat, ko sem sam; ne želim, da odideš drugam, da zapustiš srce moje….objem, saj veš, da slovesov ne maram; vsako slovo v meni novo rano izdolbe, v mojem srcu..duši pusti orkane…neurja sledove; zato draga ne dovoli, da se kot snežak stopim ob pomladni odjugi, da se kot on v vodo, v solzo zlijem; sprašuješ me, če sem tvoj, da si ti moja takrat, ko si, to vem, in da sva vsak svoja, tudi da te zelo želim, vem, draga moja. Franci-Kanika
#Poezija
Vsako slovo...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2v bolečini slovesa sta
žalost in jeza.
dokler so sanje, je
žalost ujeta vanje.
ko ob resničnost trčijo,
se še jeza oglasi.
predobro se poznam,
predobro vem, da med
sanjami in resničnostjo
predolgo živeti ne smem.
hej, v redu si, v redu sem,
samo takšnega življenja med je in ni
ne zmorem, preprosto, ker me je
vsak dan manj in lezem vase.
tisti mah, ko se uskladiva,
ko si nasitiva..želje..potrebe,
je ni, takoj je preč…izgine,
ko strastem..srcu zadovoljiva;
Klari, kar deli, si kul.
Kanika
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Žuborenje brzic...
