Na vrhu stopnišča...

Vonj praproti, kopriv, velikih listov lapuha ob vodi žuboreči, nama je silil v nos, ušesa, ko sva tesno objeta stopala po stopnicah, lesenih, črnih, pragovih, ki služili so nekoč 'konjičku, ki ogenj bruha', vkreber med zelenje sva šla, med trave cvetoče, travniške cvetlice; na vrhu stopnišča si rekla mi, da ne bi odšla, da bi ostala v tem raju, samo za naju, da pobegnila bi od njih, hrupa mestnega..vrveža, od vseh, ki ne mislijo kot ti, kot midva. Poznam kraj, sem šepnil ti na uho, vem, kje je raj samo za naju dva, tja pojdeva, kjer je Indija Koromandija. Nasmehnila si se in smeh je bil del tvoje notranje podobe, tvoje iskrene ljubezni, oba sva vedela, da je zgodba v raju samo za naju, le v pravljicah, v knjigah še živi, v romanih in sanjah. Takrat, ko naju več ne bo na to mesto, v ta kraj gorskega potoka, njegovega žuborenja, vonja rož..zelenja, domovanja vodomca, stopnišča iz železniških pragov…črnega, bo lepota neokrnjena gostila in vabila druga srca zaljubljena, sprehajalca črnega stopnišča; takrat naju ne bo več tja.