Rada bi odšla iz svojih misli. V krempljih me držijo. Bolj kot trudim se, da bi ušla, bolj me grabijo in ne spustijo. Kar naprej po moji glavi se podijo. Komaj rahlo jih zazibam v sanje, zdrznejo se in se prebudijo. Vedno več jih je, nikjer ni konca, dražijo me, begajo in me morijo... V tihi, temni noči srcu spati ne pustijo. O, ko bi močan zapihal veter! Moje glave misli s sabo vzel... Naj močno zapiha in potrga v moji glavi ves plevel! Da bo končno v tihi noči spanec zacvetel...
#Poezija
Ujeta
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4zanimiva pesem, platana...kako bi bilo enostavno, k bi naredili prepih in odgnali misli kot plevel in ostale bi le misli, zlahtne in tiste, katere si zelimo. Kot bi spihali pleve s zitaric ali luscine fizola..ja.. ne bi bilo slabo...a obstaja "stroj" za tovrstni prepih ali izpih, pih...mislim, da ne....
lp, ajda
Veš, stroja ravno ne poznam takega, mi pa v takih primerih pomaga metla ali grablje...Potem pa do onemoglosti pometaš, pometaš, pa grabiš, grabiš....pa gre neki malga ven iz glave... Uživaj, Ajdika, v teh zadnjih jesenskih sončnih dneh!
Vedno se pojavijo dvomi ali pa le misli, katerih ne moremo povsem opredeliti in kot valovi silijo na obalo v naši glavi...
Lepo povedano tole, Platano, seveda, kot ponavadi :)
mark
Vedno se pojavijo dvomi ali pa le misli, katerih ne moremo povsem opredeliti in kot valovi silijo na obalo v naši glavi...
Lepo povedano tole, Platana, seveda, kot ponavadi :)
mark
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Šušteče premikanje
