Termalni utrinek

Vrelec mi vre pod nogami. Nekdaj sem bila žuboreča voda. V jopici, spleteni iz vodnih kapelj sem bila. Prepoznala sem svoje korake na muhastem vzorcu peneče tekočine, ki je privrela iz zemlje, podobna nedokončani teži kamna. Zakaj ohranja moj spomin na vodne kaplje? Hoče se dotakniti izvira starodavne duše. Iztegnem roko nazaj, korak naprej, da se začutim kakšna sam bila. Voda me je spremenila iz kalužnice z zlato rumenimi listi v žensko. Davno je že. Čas se je osušil. Voda je razprla žlebove, ki so bruhali razpenjeno vodo in ujela sem samo sebe v naročje. Od mojega telesa se je odluščil čas in voda ni nikoli pozabila, da me je zaznala za tankimi lističi brstenja. Tudi jaz ne morem uiti njenemu nadzoru. Vse je tako, kot da sva ostali eno – z več razdeljenostmi v samotne kapljice. Dolgo časa sem ležala na tišini kamna in iskala svojo mero bivanja. Iskro, ki izbira barvo koži iz naklonjenosti do zadrževanega diha. Majhen zlomljen delček vode med bobnečim plazom kamenja se je hotel razdeliti v svojem glasu in uveljaviti v vonju presežnega z glasilko spomina. Voda je panično vrela iz globin in jaz sem padala pod togo človeškega sodnika kot ptica zaklenjenih peruti z vodno težo.