Imam česar nimam

Raztegni se spomin skozi ozko ključavnico. Odkleni me v tistem delu telesa, kjer raste duša. Odpri mi tisto okno, v katerem vzhaja sonce. Odpri mi tisto lino neba, v kateri so naložene peruti ptice. Odveslaj in odpelji me s čolnom čez horizonte, kjer spi svoboda na razpenjenem morju. Tam kri zarisuje črte delitev in združitev. Tam raste množina oseb v ednini in vznikajo smisli sveta, ki nihajo v vetru ponotranjeni svoja osemenjevanja in razmnoževanja. Tja se ne moreš podati sam. Potrebuješ družbo in pomoč tistega dela sebe, ki bo posejal notranjo njivo s semenjem in jo oblekel v roso, ki dela čudeže, da začneš sanjati neskončnost v nežno zaobljenem času razdeljevanja in sprejemanja. Roke se grabijo in obešajo na premice pomanjšanih svetov. Globoka žeja in poželenje jih vlečeta k sebi. Od glave do peta v volančkih in pentljah domišljije vlečem vrvice v pomanjšane prostore srca in šivam svoj novi svet iz žametnih krpic po meri, da imam česar nimam. Ekstazo zavetja, žuborečo zlato jato sanj, razneženo brezbrižnost suhotravnate cvetče turinske perle.