W. Shakespeare Soneti

90 Pa me sovraži, če želiš: ne odlašaj, zdaj, ko srenja družno moja dela zametuje, Fortune zlobi se pridruži in me teptaj. Ne čakaj, da na koncu udariš me najhuje; Nikar, ko bolečina se mi v srcu umirja, kakor plenilska zadnja straža znova napasti me: naj bo viharnega večera mirna vsaj noč – saj zmaga je tako gotova! Ne, če bi me zapustil rad, nikar potem, ko druge bolj drobne so že odskelele; napadi prvi, na vso moč; vsaj zvem, kako je, kadar te kolo Fortune melje – in ko bom enkrat tebe zgubil, vsa nesreča, ki me še doleti, ne bo tako boleča.