Kot slap divje reke...

Kot slap divje reke padam v globine njene poti..struge, ujemam…poskušam se, ne gre, vse globlje izginjam, se pogrezam; ves drhteč…peneč, poln energije, s pomočjo kozmusa…sile narave se spajam z njo, se vgrajujem v njeno kristalno nedrje, sobane bučanja, v njeno drobovje polno iskrečega življenja; težko razdružljiva, tesno objeta se dvigava do sonca..neba, naju nosijo topli žarki z vetrom v sebi, se lepiva v meglice, potujeva do konca, se umiriva, padava nazaj v njo, v reko nenasitno, lepoto; obogatena s spoznanjem vrednot časa, žuboreča stečeva dalje ne oziraje se na daljave, na prepreke, široka obrežja, čeri…pasti nerazumevanja…stvarnika.