Svilena ruta

Kot nižinska reka sem se valila po strugi in iskala svoje sledi ob obrežjih vodnih poti, ob topolih, ki jih več ni. Rečnih voda ne morem priklicati nazaj in si napolniti ušesa z zvoki, da bi razumela njihov vzvišen pomen. Z vase zagledanim glasom jih izgovarjam z njihovim šumenjem in jim pišem zgodbo v telo. Silnost hoje me nosi naprej v blagozvočje ponjave, kjer resnice molčijo. Tišina biva, kjer smo se nekoč smejali, mislili in dihali živi. Vse počiva v razbeljenem zatišju duše, v srebrnini vrb, zlovešči luni in belem bolščanju noči, vrženo iz ravnotežja v kaos, kjer sončnice povešajo glave, ko vode žagajo na kose kot hlode. V raztrgani suknji spomina plezajo po rokavih kotačniki, da bi prišli skozi razpoke v srce in gomazeli v njem s kretnjami človeka. Balzamirana trata v čutih je pognala zeleno v obokano valovanje in nihanje. Še me čutijo bilke v svojih semenih. Skrita v mladostnih plahih travah, skrita v kamnih upornih poti čakam na starem mestu, kjer mlin tiho obrača vodo in melje moje spomine. Zdaj imam veliko časa, da si okrog vratu nadenem svileno ruto matere, ki šumi kot je nekdaj šumela zamolklo siva reka, ki me je z obrežno trstiko z rjavimi klaski v socvetju jemala v strugo s seboj. www.tatjana-malec.si