Škrge škržolice

Modrost je svetlobna govorica. Rumenilo brez velikih besed, ki pomenijo skrita vstopanja, dihanja odznotraj, ki znajo tkati širino gladine. Sprejeti nevideni val, nemirne oči obzorja, zasončen izraz presenečenja in v premeru kamna spoznati bilko s poganjkom v božje oko. Zven tipke pianina pomaga rasti stržen, goreti plameneči stenj v skipku duše, ki ga sprejemaš vase – črnilo božjega sadeža skozi ride rasti. Skozi morje naključij vstopaš v glasove, obšite s sipinami zelenih sanj in brstjem besed. Odhod s srditim valom požira po prgiščih trenutke, naplavljena šepetanja reke na obrežju. K tebi prisede zvezda in zapusti prah na tvoji roki. Hudournik te nosi navznoter, listi te dihajo s škrgami škržolice. Vrh stopnic si sezuješ šlabedre modrosti.