Ne izrekaj se z besedami, izrekaj se mi z očmi, kakor iskrenje jutranje svetlobe. Svilenih udov se me dotakni, zleknjen kakor zemlja. Na obali kjer iskrijo cvetovi granatovca, sem našla oranžno samoto in odvržen izbrušeni turkiz, sinje zelen. Spomin na številne podrobnosti. Tamarinda me nežno polni z zelenenjem in rumenimi cvetovi. Finim tkanjem radosti, ki ohranja čas v vetru rož, ko zlat Kupido odseva lesk draguljev, zagledan v tišino luči, v rožnati prstan časa z odbleskom sonca v razbiti steklenici na samotnem travniku.
#Poezija
Rožnati prstan

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Sončnost
