#Poezija

Rožnati prstan

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Ne izrekaj se z besedami, izrekaj se mi z očmi, kakor iskrenje jutranje svetlobe. Svilenih udov se me dotakni, zleknjen kakor zemlja. Na obali kjer iskrijo cvetovi granatovca, sem našla oranžno samoto in odvržen izbrušeni turkiz, sinje zelen. Spomin na številne podrobnosti. Tamarinda me nežno polni z zelenenjem in rumenimi cvetovi. Finim tkanjem radosti, ki ohranja čas v vetru rož, ko zlat Kupido odseva lesk draguljev, zagledan v tišino luči, v rožnati prstan časa z odbleskom sonca v razbiti steklenici na samotnem travniku.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Sončnost