#Poezija

Sončnost

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Nad ukrivljenim lokom neba je na sončni ladji vkrcan pravičnik s prirojeno grandeco ognjenih kril, ki razdeljuje kresničke telesom. Dopoldne sem videla, da je nebo preletel en sam ptič. Vtkan v lapor, s svojim počasnim delovanjem, se sklanja in podeljuje težnost in čas planetom, pticam vzpodbuja let, goram pa topi bele vrhove. Ko sem ga zadnjič uzrla, je razpiral cvetno čašo granatovca in se igral s spodbujanjem vetra. Jaz pa sem bila zeleno vešalo njegovemu sadežu nad vodno gladino, v kateri se mu je svetlikal obraz. Precejal je dež skozi ženski vonj dreves. Počasi je preseljeval rudnine v telesa in iskal v meni budno stanje svojega izvora. Vdihovala sem zrak in srkala vodne kaplje, zagledana v svojo globlji del sončnosti.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Si morda razumel?