V Rimu

Všeč ti je bilo, ko sem prihajala z vlakom in ti prinesla v torbi prgišče domače zemlje in tvoj zimzelen – tihe speče besede, ki jih je izrekel moj ded zate preden je odšel v nekem julijskem nalivu, ne da bi se mogel od sina posloviti. Tedaj si ti bolehal za domotožjem, jaz pa sem občutila prisilni jopič na svojem otroškem telescu. Molčala sva. Iz obrazov sva razbrala, kaj misliva. Knjiga, ki je ležala v tebi, je bila zamolčana. Izročil si mi jo z nasmeškom. Shranila sem jo v dušo in si določila drugi rok rojstva za odraščanje ob tebi. Vzela sem radirko v roko in zbrisala svoj datum rojstva. Ves čas mojega obiska si hlastal za domačim zrakom, me s sijočim obrazom prejel za roko in rekel: »Greva se igrati«. Jaz pa sem dejala: "Naučila te bom kolažirati, zlepila ti bom mah in okrogle soške kamenčke na srce." Tvoj vnuk je bil tedaj star dve leti in pol, jaz pa triindvajset.