#Poezija

Samotna pot

Mirjana Gabrovec1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Tavam v navidezni resničnosti, prosim za smer, pa nikogar ni, da slišal bi glas, kričeč glas, ki odzvanja v prazno, v tej samoti svojega obstoja. Utišam te krike, ki delajo zmedo, preglašajo vsako misel zdravega razuma, ulovim davno izgubljene sanje, vero in zaupanje vase, da zmorem ponovno na pravo pot. Tukaj sem, na tej samotni poti, na poti spoznanja in učenja, na katero sem zavila sama, da prejmem življenja modrosti, za svoje napake rečem-oprosti.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

11

Mirjana Gabrovec
Platana! Pridi bliže, da te lahko objamem. Tudi tebe naj tišina obišče, preko katere ti pošiljam val energije, da te objame in pusti v srcu toplino še z moje strani. Lep pozdrav!
platana
Odgovor na komentar: Mirjana Gabrovec
Sem že tu - objemček! Listala sem malo po otroških straneh za nazaj, pa sem tudi tam našla nekaj tvojih pesmic. Ti imaš eno o družini, jaz tudi... Tvoja energija me je objela in ogrela....zdaj samo še poiščem tišino v sebi in se ji prepustim! Hvala za objemček - vračam....
platana
Lea! Poznaš tisto staro pesem: Vsak je sam, ko ostane sam... Zdaj jaz, zdaj ti... Roke časa napletejo pajčevinasto nebo.. Duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže ta, ki zna ostati sam ko je sam.... No, ti segaš proti soncu! Na koncu nas boš vse obsijala! Pozdravček!
Mirjana Gabrovec
Najdihojca! "če zaidem pa na tvojo, pa v molku najdeva tisto, kar je očem in besedam skrito :)" Pravkar si izrekla čarobne besede in stopila na mojo pot. Prisluhni tišini, ki ti bo poslala vse kar ne bom izrekla na glas. Tudi objem naj pusti toplino v tvojem srcu, kot je to sedaj uspelo tebi. Hvala, da si se dotaknila moje duše. Lep pozdrav! :)
Mirjana Gabrovec
Aljaž! Nisem niti senca popolnosti, a kljub temu mi ne sodiš, temveč me kot takšno sprejemaš. Ravno zaradi tega si zame ena najsvetlejših zvezd na nebu. Hvala za solze sreče, ki mi jih znova in znova podarjaš. Lep pozdrav!
Najdihojca
Odgovor na komentar: Mirjana Gabrovec
Diši, diši, diši kavica ... jaz pa taka koma, samo se ne premaknem izpred ekrana, dokler tebe Lea ne objamem. :( jaz sem tudi tukaj, četudi vedno manj, pa to še ne pomeni, da sem pozabila ... Včasih se znajdemo na takšni poti. Poznam to. Prehodila sem jo večkrat. Za razliko od tebe, se nisem ozrla vase in si rekla, OK, čas je za spremembe. Preklinjala sem na glas in nergala, bemti, zakaj vedno meni in jasno, iskala sorodno dušo, ki bi rekla, waw pa res, prav imaš, res so grdi ... Moj prijatelj se mi je včasih smejal in me zafrkaval, da je bolje, da imam usta povešena, kakor khm ... prs... :)))) Ne bo kmalu silikona :))))) Prav je imel, vsako slabo je za nekaj dobro :))) Večkrat se spomnim nanj. Tudi jaz sem na svoji poti sama. Če bo po moje, lahko komot nergava na njej skupaj, če zaidem pa na tvojo, pa v molku najdeva tisto, kar je očem in besedam skrito :) Pozdravček, odvisnik sem. Če ne pridem do kofeina, se kave lotim kar z žlico :)))) S.
Mirjana Gabrovec
Nuška! Kadar gre zame, za moje napake, moram na to pot učenja in spoznanja res sama. Notranji glas me opozarja, da nekaj nisem naredila prav in na meni je, da usmerim pozornost na svoje napake. Ko se jih zavem, so z menoj takrat prijatelji, ki mi pomagajo na poti, da postanem boljša oseba. Za kar sem jim neizmerno hvaležna. "na koncu le še kuštra lase in te spravlja v smeh:))))" Tudi takšni trenutki pridejo. :) :) :) Lep pozdrav!
Aljaž Čuden
Odgovor na komentar: Mirjana Gabrovec
Lea Slišim te, tukaj sem... Da ti povem, da si popolna, Od vzhoda sonca do njega zatona. Slišim te, tukaj sem... Da te v naročje vzamem, Da utrujene oči pomanem. Slišim te, tukaj sem... Da srce ti dam, naj utripa Skupaj s tvojim, naj se dan zasvita. Slišim te, tukaj sem... Da skupaj s teboj to pot prehodim, Da nikdar in nikoli te ne sodim. Slišim te... Tukaj sem... --- You don't know me, you don't know me at all...
Mirjana Gabrovec
Danaja! Nekaj v meni je želelo mojo pozornost in jo je tudi dobilo. Hvala za tvoje prijazne besede. Lep pozdrav!
Nuška Golobič
Odgovor na komentar: Mirjana Gabrovec
Lea, Ta samotna pot je res samotna ampak poleg samote te na njej spremlja še marsikaj ...najprej res želja, da nekdo zasliši tvoj krik in pride, ampak vse globje ko si, vse bolj se zaveš, da jo zmoreš prehoditi sama in vse bolj znana, lepša ti postaja in vzljubiš jo do te mere, da se nanjo vračaš:) Ta pot zahteva notranjo moč in marsikdo jo rajši zaobide in se vedno znova rajši spusti na gneče polno avtocesto ker je tako pač lažje. In dobra plat teh samotnih poti je, da te utrdi do te mere, da kadar izbereš avtocesto, te veter na njej preprosto vsakič manj upogiba, na koncu le še kuštra lase in te spravlja v smeh:)))) Lea tudi jaz opažam, da spreminjaš svoj stil pisanja. Všeč mi je:) Pozdravček N
danaja...
Lea, presenetila si me s to svojo pesmijo. V vsakem primeru, tako oblikovno kot vsebinsko. Presunila s prvo kitico (… pa nikogar ni, da slišal bi glas …) in potem pomirila (Utišam te krike … ulovim … Tukaj sem …) Naj Bog te blagoslavlja na tvoji poti! Srečno! In z zaupanjem v svojo moč! Danaja
Prejšnji članek na to temo

V imenu razuma!