W. Shakespeare Soneti

98 Pomladni čas je ta, ki me od tebe loči, ko pisani april veslišp navese nase in vserm duha mladosti zvrhano natoči, da sam mrki Saturn z njim skače in igra se. A vendar niti milo ščebetanje ptic ne roža dražestno drhteča in cvetoča mi ne navdihneta priložnostnih puhlic ali da cvet ubral iz rodnega naročja. Tudi nisem občudoval beline lilij ne molklemu škrlatu vrtnic hvale predel: bili so le odsevi radosti, ki vzklili so pred menoj po tebi vzeti, pravem zgledu. A s tabo daleč srcu je bilo pozimi; in kakor s tvojo senco sem igral se z njimi.