Dotiki pomladi

Ne zmerjaj jo tako prisrčno, kajti če pokuka vate, bo naredila dva sprejema – enega zate, enega zanjo. Edina stvar, ki je ne more vedeti je, ali te dolgočasi, ko slišiš let pikapolonice okrog cvetlice človeške velikosti, s tisto melodijo, ki ti ne pusti oditi. Ona mora uporabiti milino krila, če te hoče ljubkovati, božati s svojimi očmi, s katerimi ne more razvozlati tvojih z lučjo svetilke. Tako neposlušna čustva pisanih barv kažeš, da zares ne ve kako bi te prosila, da pridi skozi veter suha trave s parfumom rož, ki so nekoč cvetele med vlažnimi kamni, z nagibom navzdol ob pobeljeni uri, ko si cingeljček ogleduje svoje ležišče, ko je s poljubom prišel do njenih stopal in se ji s svojim cvetličnim obrazom nasmejal. Tako brezmejno lepo se počuti, ko plesoče kinka, ko se ti ozaljša nasmeh, da ti pride volja tja, kjer te vsega napolnjuje z njenim hrepenenjem in vrenjem naravnih sil. Ona občuti, da prihaja pomlad cin, cin, tra-la-la, tra-la-la....