Dostojanstvo

Blagor tistemu, ki si trenutku svoje zmage podeli večnost. Svetovni duh postavlja svoje meje. Večni so samo berači in njihovo kljubovanje revščini. Hipoteka pohlepa poseduje in udari s hitrostjo bliska v drobovje trojanskega konja. Mlinči ostanek starega sveta in samo sebe pod kolesjem v primežu uma, ko vest božjih ognjev zateguje obroč okoli človeštva. Na izhodnih vratih svoje ožine preži veliki nemir svoj domicil. Kopeli v morju količin, eskadrilije sanj in hlepenj po potrošniških stvareh, umeščenih v bivanje brezsmotrnosti, goreče in besneče iščejo surogate sreče. Ko si pogledaš v značaj, te zajame nemir. Ne moreš si zadovoljiti duše s stvarmi, ki jih ne potrebuješ: maxima – minima božjega naj bosta razdeljena proporcionalno med ljudi. Vsakemu svoje dostojanstvo! Vsakemu, kar mu gre po naravnem pravu. Kako osamljen je ta svet, ki prečka križišča srečnih in nesrečnih postankov v optičnih iluzijah videnj in prevar. Sovraštvo in vojna sta postala normalno stanje sveta. Izumrle civilizacije ovijajo svoje kačje plezanje okrog drevesa s svojo pogoltno strastjo kot triumf zgodovine. Titanska blodnja človeštva iz neder zemlje, božja revizija nepopolnosti od zgoraj. Drznost eksorcizma človeške roke. Gnostični bes absurda s soglasjem bogov. Ogromni talilni lonci zlata in krvi. Dekleta z mislečimi dojkami stojijo zamišljena, v breztežnem stanju, z bolečino v rezidenci obilja. Rojevajo skozi mračen hlad prehlajene otroke tega veka. Nujnost in nasilje prikriva humus. Idejni temelj biti povezuje celoto v mistično izkustvo, utemeljeno v veri in vedenju, da se lahko poganjamo naprej le s presežnim dostojanstvom lastne osebe - skoz misli, dejanja in izrečene besede. Pospešimo boj za razsvetljenstvo duha! Za poštenje in bistrovidnost, za svojo pravico, čast in ponos, ne za potešitve nadomestkov vsiljene sreče.