Pohlep

Ko skozi obraz šviga pohlep, šumijo krila umirajoči ptici. Slišim ponižujoče petje in pokanje dreves, ječanje sužnjev v prsnem košu sonca. Na tleh ležijo ovojnice src, ki se levijo po kačje. Plavam po penastem svetu. Oko orla preletava nebo nad kletkami ptic. Ramena mi hladijo sence, ki praznijo svoje mehurje. Vidim trop živali, ki mislijo, da so ljudje. Vidim zložene krste v kaste, okužene in darovane. Skrivajo zagnojeni čip v objektivu zenice. V gnoju jim plava pogled, pomešan s steljo pred hlevom pohlepa. Polžaste stopnice so usmerile človeka v nebo, od koder se lažje popravlja skrivljena spirala spuščanja navzdol med gnilobo organskih snovi. Jekleni nateg je neusmiljen.