Odvržen uhan...

Na konec hodnika vidim, dolgega temačnega rova, svetlika se nekaj, del žarka sončnega, je svetla točka ali sanjam? V prahu, v temi, na tleh leži, se sveti, obroček, uhan, osamljen, od nje je, njej podarjen, od nje izgubljen. Sklanjam se, hropem, teči ne morem, sopem, nimam rok, ga pobiram iz prahu, pozabe, kako boli, ne sanjam. Nisem je hotel z njim priklenjati, ne vezati nase, stvarnik mi priča je, da zares sem jo ljubil, odšla je od mene, ne sanjam, v prahu na koncu neke poti ni točka svetleča, odvržen uhan je, od nje.