Odtočje

Sam, utrujen pred resnico, ob srca in razuma sotočju, čez dušo bodem z bodico, drhtim z mrtvo ljubeznijo v naročju. Kje je zlata in kje črna, kamen do srca ne seže, tam je siva in srebrna, samota, dan v noč nareže. Zunaj nekdo ne razume, iščem tisto, malo, sebe, čutim suhe, mlahave šume, čas pa čaka, da zagrebe. Obstajam in nisem jezen, pozabljam, ko nisem trezen, tipam si pot v vseeno, pomikam se v pot nobeno.