William Shakespeare Soneti

61 Ti hočeš, da tvoj lik v trudno noč razpira Mi težke veke? Naj sna nikdar našel ne bi, naj mi v izmučeno oko nenehno vdira ples posmehlivih senc, podobnih tebi? Tvoja prikazen je, ki pošlješ jo od doma Vso pot do sem, da po dejanjih mojih stika In najde sram in greh v brezdelnih urah dvoma? Moč ljubosumnosti je res tako velika? Tvoja ljubezen tako daleč ne potuje, o ne! – moja ljubezen, ta oko mi draži, da ne zapre se, ta počitek uničuje in zate je vsak hip na budni straži: nad tabo kje drugje bdiš, sem stražar čuječ – od mene daleč si, drugim blizu preveč.