še vedno si lepa

Vse bolj tonem v temo dneva, izgubljam se v množico čakanja, vse, kar je tvojega, beži..izginja v meglena jutra..iz mojega sveta; še vedno si lepa kot takrat, tam nekje, ko prvič sem te na tistem »tam nekje« poljubil, da sanjam, sem takrat si mislil, sedaj le še živim; s teboj je bilo vedno tako lepo, bilo je kot da sem nor, da luno in sonce skupaj vabim..objemam, z njima nekaj počnem….plešem; dogodki časa me nosijo s seboj, kot plaz z gora, grabijo..vlečejo me, previsna stena med menoj, teboj in iz dna se strmo dviga v nebo;