Marjetica Črna

Tam, sredi visokih trav, kamor redko človek zaide, kjer živijo legende, bavbav, od koder nikamor nihče ne uide, v travi globoki, v travi visoki, vre tolmun zeleni, resnično globoki, ob njemu rastlina nežna počiva, listi njeni, dišijo ti v roki. Nežno cveti ob tolmunu izvira, s korenom se trdno njega drži, v kroni dišeči ljubezen zapira, če jo poljubiš, v globine zbeži. Redki so tisti, ki jim je dano, te rože prekrasne videti cvet, morda nekomu z dlani je prebrano, če videl bo njo, bo videl ves svet ... Sinoči sem sanjal, sanjal sem Njo, rožo edino, nežno in plaho kot srna in v sanjah želel sem le videti to, kako cveti ob tolmunu, Marjetica Črna ... gabriel s