Zato, ker si ljubljena...

Še preden za večno odidem nekam, kjer ne bom s teboj in bom večno sam, nekam tja, na pot, nekam drugam, v svet drugačnih obzorij..omam, si želim, da v vodnjaku želja voda v dlani moji, srcu, ostane živa, da ne umre..postane greznica večnega prekletstva in meni ječa..grobnica želja..hotenja; biti sam v dvoje je hudo, ljubiti in ne biti ljubljen je za dušo in srce pogubno, biti sam v dvoje je kot da si v vesolju izgubljen; toda še preden odidem na pot zaključnih raziskovanj, hočem, da z mano gre tudi tisti del mene, ki bi rad ostal še s tabo, z vso tisto zmešnjavo čustev mene in tebe, ki v meni, v glavi moji delajo videz nepospravljenega, zablojenega podstrešja, ki dneve…noči mi delajo kot da so tvoji, in iz mene delajo dvornega norčka; skratka, draga, ne dovolim, da trpiš, da hodiš okoli po poteh strahu in, ko spiš, misliš, da se v nov dan prebudiš z mislijo, da me bo konec, ker si ljubljena, toda ne ljubiš.