Žeja po ljubezni

Ljubezen, moja ognjena hoja po puščavi, vihar peska, ki mi izžiga oči. Občutim te v neodžejanih ustih kot prazen poželjiv prostor pričakovanj. Si podtaknjena neobstojnost tujega obličja v moje hrepeneče srce. Si kopneče bitje na soncu z oporoko neskončne reke z nedoločljivim rdečim kipenjem na sončnem grebenu. Si krogla v duši, ki hoče žonglirati z lastno lučjo. Nikoli ne izginejo iz tebe možnosti lastne spolnitve na mostu utripov. Si vzgib hrepenenja, moči in svobode. Si razpuhtevanje sanj in utripanje žile v Orfejevem grlu, izviru hrepenenja. Si mali ščinkavec s kratkimi krili, skrit med zasenčenimi vejami, ki neprestane razveseljuje svet s svojim koncertom. Nikoli se ne postaraš, saj tvoje veselje in žalost nimata obraza. Le strugo življenja. Ogovarjaš me z neštetimi samotami in ozelenitvami. Hraniš me z glogovimi plodovi. Si plamen, v katerem izgorevava jaz in ti. Si velb, na katerem stoji hiša sveta z izvirom v njeni skrivnostni notranjosti. Zasvitano upanje si z govorico ognja, ki ob sončnem zatonu nikoli ne umanjka. Živiš v meni z odkloni, ki umirajo in rojevajo nova strmenja in čudenja. Skladnosti s preprostim objemom rok. Si bivanje moje biti, ki ga žene rastlina z vonjem po roži. Obzidje telesa. V njem topla beseda brez sten. Opaž časa. Navzočnosti, ki poganjajo in nihajo želje, jecljanja in tožbe v blagem vetru dneva, kamor usodno vstopamo in izstopamo. Si žeja oči, ki žarijo v vodni gladini. Si ognjeni skok telesa v morje življenja. Si hrana, ko se mi glas pernate luči zasmeje v odslikavah moje in tvoje prepletenosti.