Ljubezen ne pozna...

Kot Mars in Zemlja sva oddaljena drug od drugega, v osončju sva utirjena, privlačiva se, odbijava, potujeva po začrtani poti usode; gravitacija Zemlje, njeni zakoni naju ne ovirajo, naprej v upanju živiva, da v vesolju, kjer se gibljeva, drug drugemu slediva, ni nesporazumov, ne prerekanja. Sanjava, da se dobiva, tam, kjer je konec poti, konec kozmosa..neba, strop in na njem najini telesi visita na nitki od zlata…sončnega žarka, sta z njim obsijana, s svetlobo lune osvetljena na pol poti okoli sveta. Ljubezen ne pozna božjega dela, ne priznava poseganja vanj, zato potujeva po svojih tirih gibanja, se srečujeva, dotikava, ljubiva, dalje kot nebeški telesi uživava mir vesolja, tega osončja. Nočeva razmišljati, ali je kje konec vesolja, najine ljubezni, ali je vse skupaj samo filozofija . _________________ Ljubi jo, vendar ji pusti, da odide, prav tako; kar doživljaš, uživaj z vsem bitjem svojim, toda njej, ki odhaja, da odide, dovoli………