V vodi deroči...

Šum potoka me opaja, v njegovem objemu se spočijem, si prazne baterije napolnim, k njemu, vanj se vračam. V prostoru njegovem na bol, na čas pozabim, pretekli in sedanji, iz njega črpam neizmerni zaklad, energijo, ki iz mene izginja, pronica, kot ribe iz mreže ribiča od napora…vode izmučenega. V njem hlad iščem, mir, da dušo, srce mi vroče, ranjeno, krvaveče hladi, misli umiri. V vodi deroči, temno zeleni, globoki, obraz vidim njen smejoči, popačen, več obrazov, eno telo, me gledajo, mi govorijo, ne slišim jih, se v sence temne zapletajo, jih sonce ne ujame v globine struge, jih ne doseže. Z mrakom pridejo prijateljice noči, sile mračne..meglice, se na vrhove gora posedajo, so kot prstan, pajčolan gorovja, v njih se svetijo zvezde nad dolino potoka, mi mir, njo mi vračajo, šum hladnega vodotoka.