Korak moj stopa...

Korak moj stopa negotovo v travo rosno, mokro od dežja, od vode potoka. Sonce prekrivajo temni oblaki, deževni, mi telo močijo, dušo, ki hrepeni po nežnosti, toploti tvoji. Telo izmučeno, premočeno do kosti, premraženo, od vetra, večnega popotnika gora, temni gozdovi, smreka košata bila je zavetje…streha. Dušo mi, moje srce napolnilo je ptička petje, toplota me obšla je, mi grela telo kot ti, telo tvoje ob meni. Glas tvoj iz daljave me je pomirjal, kot sonce, ki sem ga čakal, da me osuši, mi dan je polepšal, si ga ti, kot da si z mano v vetru pod pelerino…smreko, pozdrav soncu, v posmeh temnim oblakom… dežju. Ves nejevoljen, sam v dan turoben, sem stopil proti domu.