Pozabiti

Številko izbrisala sem iz imenika, poskušam pozabiti njenega lastnika. Globoko v srcé se zasidrala je, saj s solzami zapisana je. Kako naj jo izbrišem iz svojega spomina? Utapljam jo v kozarcu vina, a šestka noče se utopiti, saj ne morem te pozabiti. Nič, štiri, ena... šest, ***, dva ...tako bo bolje za naju oba... Tri, ***... ena -kličem te, srce pravi: ljubi me. Zvoni, a na drugi je strani odmev in vse moje sanje zgorijo v pepel. Stojim na robu tega prepada, ko padam, kričim: vse sem ti dala! Ura mi kaže skoraj devet. To ni mogoče -ni že deset? Tla se zibljejo ob ritmu bobna, niti hoditi nisem sposobna. Natakar kriči: lokal se zapira! Ne morem izbruhati vsega nemira. Po štirih kozarcih povsem sem nemočna, čeprav še pri drugem bila sem poskočna. V glavi še vedno vrti se številka, v ušesih odzvanja preglasna budilka, razmišljam o njem iz minute v minuto, moje življenje postalo je kruto. Čakam le mojo poslednjo minuto.