zadrhtela sem v jutru v tistem vabljivem pričakovanju besed zlitih zame noč je krojila oblačila poljubom tistim slastnim lepljivim na tvoje ustnice zgubili so se v temini noči stisk v grlu... morda ... tavajo v neznanem ne slišijo zven melodije tiste melodije orkestra dveh dirigentov...
#Poezija
Še vedno tisto..
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Ajdika! Ključna beseda je pričakovanje. Sama se že vrsto let trudim, da ne bi nič pričakovala. Želje so drugo, želje so dobre, potegnejo te naprej...Ampak pričakovanja, od njih vedno dobiš po glavi. Pa se jih tudi sama ne morem znebiti povsem, čeprav si včasih bolj ali manj uspešno lažem, da nič ne pričakujem. Saj veš, kar bo-pa bo! Ali si lažem, da nič ne pričakujem nazaj, če sem dobra, prijazna, ustrežljiva... Naš ego je pač zaenkrat še močnejši, potiho je vedno prisoten.Ampak če dobro pomisliš nazaj-ali se ti ni zgodilo vse tisto najlepše takrat, ko si to najmanj pričakovala? Torej, stran s pričakovanji, naj samo pride, kar želi priti, ti samo poskrbi za good vibrations....Ha, ha, mogoče bo tebi uspelo...
platana, morda smo kdaj prenestrpni in hocemo prehitevati, ceprav vemo, da je za vse potreben cas..da moramo dati sebi, morda komu , ki nam je ljub tudi cas, da dolocene stvari premelje v sebi in se potem odloci....a vcasih vemo, da je zapisano nekje v zvezdah in da ne more biti drugace...zelje..hrepenenje... a ni to del vseh nas? ce ne bi bilo treh trenutkov, bi bilo morda predolgocasno in prevec uspavajoce utrujajoce.... kaj vem....
in pesmica je bila le krik... in se vedno dva dirigenta..usklajeno...uhhh...
lp , ajda
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Molitev
