Dež..megla jesenska

Dež..megla jesenska po okolici se plazita, silita v sobico…vame, v dušo mojo, skozi napol odprto okno, me obdajata z melanholijo; solze sušita..prikrivata na licu, z vetrom mi kuštrata lase...frizuro, igrata se z jato vran na nebu, z njimi se preganjata po gozdu; v mislih potujem po poljih cvetočih, hrepenim po prijateljih, na njih me vežejo časi pretekli čustev polni..bogati; na njo, ki sem ljubil jo, zaradi nje čutim bolečino v srcu, se v nočeh temnih zbujam..bedim, mi spati ne da, ji v sanjah sledim; z njo je del mene odšel tja v deželo kranjsko, še bolj megleno..deževno, bolj globoko, bolj nerazumevajočo..mačehovsko; skozi okno zrem tja čez polja, v meglo…dež…jesen, sam in nem, skozi kapljic zaveso pogled prodira, kam, morda k njej, pa saj več ne vem.