Gostolevka

V tej glavi nemirna misel spi in vrat jo vse težje nosi trga se opna zdaj se zdi nekaj bo šlo in milo prosi Nikdar ne povrne se v raj in druga so vrata vsa zaprta razblini se črn, pisan zmaj obala je skrita in zastrta Tej duši ugasnil je nemir nikoli več ne bo umrla te noge bo hranil le krompir in roka pod zemljo se bo drla Zapleši tišina še z menoj in jaz ne bom ti nič povedal zalije naj me krvavi znoj ni važno, ker se ne bom zavedal