Diada

Še nihče do danes ni našel skupnega izraza za radost in bolečino. Jaz pravim, da je diada samo človeška lastnost, da sta radost in bolečina povezana s kapilarami v eno tkivo kakor siamska dvojčka. Prislonila sem uho na zavojček veselja, ki ga je objemala neka, človeškim ušesom podobna membrana, ki je utripala kakor glasilka in izgovarjala besede, kakor zvonki smeh, kakor utrip srca, ki občuti glasbo. Nato sem položila roko na odrgnino in v njej je zaječala ranjena žival. V nobenem modrem enciklopedičnem zvezku nisem našla primernega izraza, ki bi ustvaril simbolično ime za obe občutji. Prišlo mi je na misel, da je težko jezikovno izraziti dve tako različni lastnosti z enim izrazom, pa sem se odločila, da obdržim ločen spomin na en in drugi občutek v sebi, brez skupnega imena. Popraskala sem se po glavi in se spomnila, da duše in telesa ne more nihče ločiti dokler človek živi, kakor ni moč ločiti zemlje od neba. Vse je razumljivo: še nobenega človeka nisem srečala v živali, ranjeno žival v človeku, ki je tulila in cvilila od bolečine sem pa že srečala. Tako je tulila ta žival v človeku, kot samica, ki ji je lovec ustrelil mladiča in jo ranil s strelom v telo.