Dobro, da si potonil v spanec,
da ne vidiš, kdo se ti je približal
in ne slišiš glasov,
ki jih nikoli nisi želel slišati.
V tvoji soli se kopajo tisti,
ki jih nisi nikoli želel videti
in gostiti s svojim znojem.
Zamiži s svojim notranjim očesom,
nasloni se na komolec in se zamisli
nad tistimi, ki ne premorejo sramu.
Prinesla ti bom čevlje, da prideš nazaj
in jim pogledaš globoko v oči.
Hipokriti so oblečeni v livrejo
pogrebcev tvojega spomina.
Pod masko žvečijo peške zlih sadežev.
V vidnih ustih imajo nevidni kamen.
Dialektika nesramnosti seže daleč nazaj,
v zjedkanost brezna znotraj dometa votlosti.
www.tatjana-malec.si
(Iz pesniške zbirke Poezija absurda II. - novo)
