Axis mundi

Ne vidim prav tvojega obličja med zemeljskim in svetim prostorom. Z zadnjim naporom ustvarjalčevih moči si postal naivni srečnež razvoja, častihlepnež sanj, iskalec skrivnosti, prilastitveni dotik mesa duši, potomec dinozavra z repom na krasu in ribe z glavo v morju. Ves goreč od vneme si prepričan, da verjameš v vrednosti svojih zmožnosti rásti, prerasti nebo, se dvigniti više in še višje z astronavtiko duha v območje popolnosti, v ozračje glasbe v višjem smislu. Kje so tvoje meje, kdo ti je ponudil to samoto? To bivanje z usodo potohodca svečeniških stez, večrazsežnih iger s kodo ravne črte navzgor, usodo puščavskega romarja z dvojnostjo bivanja, s sposobnostjo črkovanja svojih glasov, da se v neizrečenem nisi mogel do kraja spoznati. Kdo te je uglasbil na strune v višjega smisla, kdo je jasnovidni posrednik, oblečen v zlato in belo oblačilo svetlobe, predan okoliščinam spomina? Poznam te kot bitje v vzgonu in zasuku, kot kanon tkiva arhaičnih nagonov, poganjalca rdečih valov po vesolju. Prepričana sem v pomoto narave, da je kozmično drevo na sredini med živaljo in Bogom, z metafiziko brez telesa, z duhom vesolja, okopanim v ekstazi vizualnega slučaja - človeka, axis mundi?