Dnevi se daljšajo

Prikazujejo se mi rože. Beli dehteči cvetovi. Tolmun razgaljene magnolije, ki je posesal luč v svoje hrepenenje. Vse barve ima v duši zelene, razen poročnega vela, ki v mediteranski noči ziba zvezde v pajčevinastih sanjah spomina. Tudi letos bo cvetela in utripala bele poljube v sli svojih vrtincev. Nikoli me ne nagovarja z istimi sanjami. Nikoli ni njen ogenj tako bel, da bi rosenje luči odluščilo z mene bele tišine in prah, ki ga nosi čas. V srčiki se premikajo prašniki, uprti v nebo in zgostujejo utripe. V sebi čutijo izlivanje svetlobe in majhna plapolanja v čudežih. Veliko glasov nagovarja jasnino, shranjeno v orglah drevesa, naj se prebudi, kajti dnevi se daljšajo. Za zimo bo prišla pomlad drhtljive deviške ure, kakor lesketajoča solza vrnitve.