So, ki ne vedo, zakaj so trni, odprtine dovajajo bolečine, vezi izginjajo v ognju, igra se igra čas. Pravo sonce je mehur, znotraj led in črno, iščeš si mašila svetla, pozabljene poljane besed. Nikamor, niti tu, bedel zibajoč zmaja, božal rabljev meč, čakal, dihal igle.
#Poezija
Igra čaš
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Pozdravljen vinky :)
Mogoče tudi tisti so,
ki časa rane celijo,
jih izpustijo?
Mogoče sonce žari,
stari led se topi,
ker srce - ljubi?
Mogoče povsod
sladko petje ptic
te v cvetočo pomlad
vztrajno vabi?
Lepo je brati tvoje pesmi po doooooolgem času :)
LP
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Kotiček
