Zlagano

Ne bom te budila v rojevanju jutra osame zaledenelih sledi izgubila se bom v sanjavih kodrih razbrazdanega večera (navijal si jih s prefinjeno gibčnostjo prstov) ko so izginile samotne poti (ni jih še prehodil tvoj korak) ostale so le zdrobljene sanje stkane v poroznem telesu neznanke hripavega glasu nedolžnega pogleda umirjene krave v hipnem razpoloženju tresavega zvoka krika bolijo srhljivi obeliski na zbledelem parketu tvojih pološčenih čevljev ne znam več oditi oklepam se rjovečega stiska medenih besed.