#Poezija

Zasteklitve

Tatjana2 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa. Umirjeni ob opoldanskem počitku
žuborimo v svojih steklenih posodah.
Svetimo se od soli, kot da je nebu
nekaj zbežalo iz spomina,
nas zakrilo z vidnimi zastori
in razdelilo kletke po lovkah meduze.
Spopadamo se med nebeškimi gnezdi.
Ne vem ali sem komu hrana
ali je drugi meni jed.
Neločljivih nagnjenj sem z redkimi
odbleski različnosti z drugimi
zasteklenimi bitji. Z nohtom praskam
po šipi in vabim, da pljusknejo bitja
iz svoje posode v mojo.
Vse naokrog so same prosojne zavese
in na tisoče krat razmnoženi jaz.
Ravnodušno se mi zarezuje pogled
hlepečega jelena po vodi.
Utrujena hiram v samoti drugega.
Ne dovolite, da bi vaši prividi
spačili moj obraz v vašem.
Opazujem se iz razloga sledenja.
Prazno ničelno mesto razdeljenosti
je sam vrh vznesenosti božje vednosti,
ohranjujoči kot spomina, da se gledamo
v mejah neprepoznavne usode.
Beremo se kot knjige v češnjevi koščici,
kot še nedokončani duhovni organizem,
razdeljen v drobna poglavja z različnimi
slapovi vedenja o sebi od kod prihajamo
in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad,
a ko dejanje usahne v razumu enega,
si utre svoje nove sledi v razumu drugega.
Kakor jeleni rukamo ob steklene robove
in se kotalimo v svoji posodi
vzhodno od rdeče pege na Jupitru
Vse nas spremlja en slepi nemir,
besni in tuleči čas prebija membrane distanc,
vse se spreminja ko potujemo na vzhod
skozi turbulentna območja,
ko prihajamo in izginevamo z viharji
v val poželjivosti neke neznane polastitve.

www.tatjana-malec.si
Iz zbirke "Virtualna poezija"

Skupnost Pozitivk

Komentarji

9

Tatjana
No ja, več ali manj Krajnci in Primorci že razumejo nemško, saj se je skoraj vsak po nekaj let učil germanske šprahe v šoli. Štrausova simfonija mi je več, ni mi pa všeč metalflirt kakšnega MÄRKUS Schwarzotta, ki riba po rebrih pa kakšen bolj slab prevod s prevajalniki. Kot zanimivost naj ob Slovenskem kulturnem prazniku povem, da krajnski Janezi le niso tako nerodni, kot se zde. Na polici že 59 let hranim že večkrat prebran prevod pesmi J.W. Goetheja, izdan ob 200-letnici njegovega rojstva, skoraj toliko časa, kot je Goethe pisal "Fausta" (60 let), torej zbirka je iz leta 1950, DZS, tisk in vezava v 4000 izvodih, uredil Fran Alberht. Prevode so prispevali: Alberht Fran, Glazar Janko, Golia Pavel, Ludvik Dušan, Novy Lili, Sovre Fran, Udovič Jože, Vidmar Josip, Vodušek Božo in Župančič Oto. Jezik prihodnosti je za narod zagotovo slovenščina! J.W. Goethe: "Blazni so, pravite vi, o silnih francoskih govorcih, ki se razlega jim glas preko trgov in cest. Blazni i meni se zde; a blaznež seje v svobodi modre izreke, če, ah, v sužnju umolkne modrost."
Tatjana
Danes sem gledala Madonin spot in mislila nate.
Tatjana
Ko postane duh ožji od videnih črk, ko postane duh produktivna, recepcijska in komunikacijska dejavnost v užitju samega sebe, ne moreš mimo, ne da bi rekel: Odlično! Če ti to kaj pomeni. Med branjem se premislek opre na Evangelij po Nietzsceju in se trudi, da ne zakrije sledov svojih razmislekov, vendar jih ne razkrije, temveč pokaže svoje miselne poti in avtorja izpostavi novemu branju, da se sam privede do stališča, da Evangelij po Nietzscheju sledi tezi, da je treba vse imeti rad, tudi rdečega zmaja. Zakaj pa ne? Če ljubimo bližnjega, moramo vzljubiti tudi njegove slabosti in slabe razvade. Zakaj pa ne bi pustili nekomu biti, če se hoče izkazati kot pesnik. Moje čestitke!
MC
Odgovor na komentar: Tatjana
Von hinter dem Rand der Pisten von den Toten schießen ein Bündel Pfeile geteilt in der gelben Bogen die Spannung in den Rücken Arctic Colossus. Unwiderstehlich langsam die fragmentierte Wände in harte Steine Gray Dolomit. Unter dem Gewicht der kalten Berge sammeln Steine in engen Kanal Eis-Streams. Überhang Schiebetüren über den Rand der Tränen Smaragd Blendung und Web-weiß. Singen Sie weinen -- brüllender in den Abgrund, angepasst, die die offene Wunde. Weit unter dem Rand der Klinge Smaragd Fichte Tops die ihre Messer Stränge in gelb Zum Anfang der blaue Himmel, ist, dass wird nie berührt werden. Nur einer steht, am Rande der Überhang, wie ein Baum, Auch die menschliche und niedriger für ein Gott. Gegeißelt in Hochöfen Berg Wirbelstürme, schlafen in der Kälte lange Nächte, betont, ohne Waffen und unterstützt, gebrochen, gesprungen von oben nach unten, mit allen Säfte in den Stamm, verankert in den Felsen, langsam gemahlen Kapillaren in den Boden, gezogen, die Saft des Lebens. Ständige, Atmung, Hält und leiden Profanität in die kalte Einsamkeit. Da eine Sekunde in der ersten Minute des Tages den Hängen des Toten von jenseits der Grenze schießen ein Bündel Pfeile geteilt in der gelben Bogen die Spannung in den Rücken Arctic Colossus. Da die Zeit der reinen Licht, denn ohne die Illusion der Schatten die erste und die letzte Wahrheit. Markus SchwarzOtter Aus der Sammlung »der Schlechte Poesie - ein guter Bluff" P.S.: Dragi ljubitelji poezije in lepe glasbe, poglejte na http://www.youtube.com/watch?v=ai-7OAFMBsc kjer bo vaša ušesa pobožala prekrasna glasba, ki jo je napisal neoromantični nemški skladatelj Richard Strauss(1864 –1949), kar nujno sodi k razumevanju in vsebini pesmi »Erste Moment der Wahrheit«. In seveda, za vse Krajnce, ki ne razumejo jezika največjih evropskih pesnikov, filozofov in glasbenikov, na čelu z Goethejem, Heideggerjem in Beethovnom, še moj skromen prevod in seveda - čestitke ob kulturnem prazniku. PRVI TRENUTEK RESNICE Izza obronkov mrtvega roba ustreli šop razklanih puščic iz rumenega loka, ki se napenja za hrbtom ledenega kolosa. Neustavljivo počasi se drobijo stene v ostro kršje sivega dolomita. Pod težo mrzlih bregov se gnetejo kamni v izjedkanih strugah ledenih hudournikov. Čez rob previsa kapljajo solze smaragdnega bleska in belih kopren. Ječijo svoj jok - bučanje v brezno, ki jim nastavlja odprto rano. Daleč pod rezilom roba smaragdni vrhovi smrek zrcalijo svoje osti v rumene pramene nazaj proti vrhu sinjine, ki se je ne bodo nikoli dotaknili. Samo nekdo stoji, na robu previsa, kot drevo, preveliko za človeka, in prenizko za boga. Izbičan v pišu gorskih orkanov, otrpel v hladu dolgih noči, vztraja brez vej in opore, grčav, razklan od vrha navzdol, z vsemi sokovi v korenu, zasidranim v kamnu, ki ga počasi drobi v kapilare prsti, iz katerih vleče sokove življenja. Stoji, diha, vztraja in trpi v prekletstvu mrzle samote. Zaradi ene same sekunde v prvem hipu dneva, ko izza obronkov mrtvega roba ustreli šop razklanih puščic iz rumenega loka, ki se napenja za hrbtom ledenega kolosa. Zaradi trenutka čiste svetlobe, zaradi brezsenčnega privida prve in zadnje Resnice.
Tatjana
Glede na to, da je Blackadder - generično ime, ki vključuje štiri serije za odobravanja BBC zgodovinskih tematik, ali mi lahko poveš, če je pri nas izšla kakšna prevedena zbirka poezije od Marka Blach Adderja? Vem, da je črni gad vse prelisičil. Na alternativno umetnost Blackadder se jaz ne razumem, ker ne razpolagam z mero pameti za sodobno dojemanje raznih šokantnih video scen in se tudi toliko ne poglabljam v angleške dinastične sage. Priznati moram, da mi je bila ena saga o Forsaytih, kar dovolj, čeprav domišljijo in ustvarjalnost njenih recipientov filmske uprizoritve kar cenim, kakor tudi pisatelja Johna Galsworthya, ki mi leži na polici med Nobelovci. Umetnost ustvarja nove svetove in prispeva k nastajanju novih svetov, kakršenkoli je že njihov ontološki status. Ljudje si v umetnosti in zaradi umetnosti stvari predstavljajo in zamišljajo drugače, na novo. Umetnost razširja paleto našega doživljanja. Včasih mi je kar nerodno, da nisem toliko sodbno pismena, da bi razumela, kaj vse mi alternativna kultura ponuja.
Tatjana
Ime Blach Adder mi ni neznano vsaj po humorističnih nanizankah Černi gad. Čeprav je pesem » Poslednji let rdečega zmaja« različna od moje, je obema skupna odtujenost in tragika sodobnega človeka, mogoče Adderjeva z bolj poudarjeno rdečo nianso. Srce bi hotelo bruhati ljubezen/brez kuščarke – poslednje svoje vrste. Pesem je odlična. Pesmi ne moreš razumeti pravšnje ali pravilneje kot je napisana, temveč drugače in bolj bogato, kot jo je pesnik mislil v svoji artikulaciji, ker zadeva čas, ki ga živimo. Zagotovo Poslednji let rdečega zmaja nima brezčasno začrtanega in statičnega obstoja, temveč ostaja lupina, ki bo živela še naprej in v katero bomo zlagali svoje svetove. Duh je širši od črk. So izrazi, ki ne mislijo ohraniti isto stanje stvari. Ko bo del sedanjega sveta propadel, bo pesem ponovno vstala kot pesem sedanjosti. Vsekakor je pesem v komentarju pokazala, kako se moje »Zasteklitve« kažejo v horizontu razumljenega. Sodobni literati ponudijo čimbolj nejasna besedila, da kritiki pridejo na svoj račun s svojo hermenevtično razlago. Zanimivo, ko empirično raziskovanje virtualnosti nadomestimo s subjektivnim nadzorljivim ugotavljanjem konkretizacije - včasih tudi s poezijo. Glede slik Williama Blakeja pa bi rekla, da so genialna anarhija čustev, genialna obscenost, ki mrazi, vsekakor vizionarske in halucinacijske slike n. pr. uživalcev droge, ekstremno realistične. Fiksirajo na smrt. Vzbujajo strah. Uživanje samega sebe v srhu drugega. Ko bom rabila, se bom kakšno zagotovo sposodila. Ko se bom odpravljala v Terme Čatež, si bom v kovčku prihranila nekaj prostora za Adderjevo knjigo The Whole Damn Dynasty 1485-1917, ki jo priporočajo. Kje se da dobiti njegovo prevedeno poezijo?
Tatjana
Odgovor na komentar: Tatjana
MC, hvala vseeno, ne se truditi s poezijo Marka Black Adderja, ker sem jo našla v prevodu pod imenom znamenitega pesnika s psevdonimom Marx Črni gad. Biografija je velikega pomena za pesnike in za genezo njihovih del, v uvodu pesniške zbirke je pisalo, da je ta poezija nastajala v retortah pesnikove babice, ki je sanjala o letenju rdečega zmaja in ko so zmaju dozorela jajca, je padel dol. To sporočilo pošiljam kuvertirano, da ne bi bilo prevelike gneče z nakupom zbirke. Nekaj teh biserov je bilo sicer objavljenih, vendar ker vsi vedo, da so pesnitve nadomestilo za doživetje s kuščarico Madono, so strpni in se ne podajo v doživljenje sladostrastja v troje.
MC
Danes sem videl velikega zmaja, ki je jezdil na rdečih krilih iz krvavega usnja in obračal oči proti žareči krogli na nebu. Tja, kjer seže pogled rdeče pošasti, seže moja želja. V luskine sijočega trupa, ki vijuga po razklanem obodu sinjega neba, so zadrti stekleni drobci pekočih iveri. Iz tisočerih por kapljajo krvave rose in švigajo proti žejni zemlji, da jo napojijo z okusom po pelinu. Okoli vreščijo ptice in zadirajo kljune v gospodarjevo telo, zobljejo rdeče strdke, ki se sušijo in lepijo na žarko kožo, preden se spremenijo v rdeči dež. V meni klije zmajevo seme, prepojeno z rdečimi pikami, ki rojijo v makovem polju na moji dlani. Ničesar več ni, ne tu, ne tam sredi krvavega žrela, ki bruha le še postane saje. Utrujen od čistine neskončnega oboda, strt od ježe po svinčenem zraku sončnih peg, izpit od letečih pijavk, ki se zajedajo med luske, otrpel od ledenih igel, ki mu brusijo krila, nem od strahu, ki ga prinaša človeštvu, ponižan od knjig, ki slikajo le pošast, namesto duše v pepel zakopanega srca, ki bi hotelo bruhati Ljubezen. V nozdrvih troglavega pterozavra iz vročine ognjenih zubljev zadnje sape krvavih nosnic se rojevajo cvetovi, ostri kakor zublji na plamenu hudičevega repa. Utrujen od modrosti minulih modrecev, izjedkan v ogledalu praznega stekla, izgubljen v smaragdnem kalejdoskopu časa, izpraznjen v vrtincu ognjenih prstanov, na premcu bolečine, pod jadri brez vrvi, brez sider počitka, brez zavetja tišine, brez kuščarke - poslednje svoje vrste, čisto sam, celo brez lastne sence, kot duh iz rdečih skalpelov v neskončnem ritmu drgetajočih Irinij, ki šklepečejo z zobmi, besnih, ker ostajajo zadaj, v lovu za kačastim torzom na presečišču rdeče tangente. Dovolj visoko, da pobegne gravitaciji čandale, gnan od zavisti slehernikov, leti proti žareči krogli na nebu, medtem ko vpija svetlobo helijevih erupcij, kot lepi mladenič iz Tespije svojo podobo na gladini ognjenega obroča. Mark BlackAdder Iz zbirke »Slaba poezija – dober blef « p.s.: Dragi ljubitelji poezije in lepih slik, poglejte na http://www.artcyclopedia.com/red-dragon-william-blake.html in tam boste lahko občudovali prekrasne slike, ki jih je naslikal romantični pisec in slikar William Blake (1757-1827), kar nujno sodi k razumevanju in vsebini pesmi Poslednji let rdečega zmaja. :-)
Tatjana
Dragi ljubitelji poezije in lepih slik, poglejte na moj www.tatjana-malec.si Meni Poezija: Virtualna poezija in tam boste lahko občudovali prekrasno sliko Salvatora Dalija (1904 - 1989), ki sodi k razumevanju in vsebini pesmi. Lep pozdrav Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo

vejica ,

1 min branja