Spet

Prebudila sem sence, razbohotene na mojem obrazu. Skrivajo strah, ki se spretno odmika od prehojenih besed - spustila sva jih v neskončnost kot balone, pobegle otroškim ročicam. Zavozlala sem preperele nitke, okopane v jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti spletla v kito. Prisluhnem slapu besed, šumijo na mojem opečenem ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti, ki sem jih vsako leto pridno voskala in pripravljala na spust k tvojemu izviru. Zabolelo me je v mišicah, kamor sem naselila bodičasto cvetje in z vsakim premikom udov zaječala tvoje ime, ki je bledelo na sveže ožganem papirju. Odtisnem se v tvoje šepete in vonjam češnje na izprani blazini.