Veš sonce, za tebe imam vprašanje, kam odhajaš ko objamejo me sanje, ko luna, zvezde v noč krase nebo, kod tvoje poti takrat teko... So morda kje griči, polja, morja, cvetlic prelepih, sončna obzorja, kjer solzna lica so otrok, ljudi, naj žarek tvoj jih vselej posuši. Zasej radosti tam, nasmeh, verjamem, čutim v tvoj uspeh, da jutranja jim zarja tvoja, polepša dan, krasi njihova obzorja. Morda prošnja moja je le prevelika, med mislimi, ljudmi razlika, zato vzemi oblake na pot seboj, ne odlašaj, te potrebujejo takoj. Ravnice puste, nekoč gozdove, polja, kjer seže ti pogled do morja, življenje trosi, da seme spet bo vsklilo, v zeleno odeto, bo zacvetelo sad rodilo. A kjer vojne so, se slišijo topovi, oblakom ukaži, da utihnejo v vodi, ali tanke zamenjajo s sanmi, kjer sovrašvo tli, da zvodeni.
#Poezija
Sonce

Skupnost Pozitivk
Komentarji
6Lepa, enostavna pesem, hvalnica in obenem prošnja soncu, ki ga imamo vsi radi, saj je vir življenja.
In ko že eni govorite o bogovih morda ni odveč poudariti, da so vsa ljudstva imela vedno t.i. boga sonca. Tudi mit o Kristusu je predvsem zgodba o bogu sonca, vsi dodatki so nastajali pozneje, pač skladno z družbo in politiko.
Povsem normalno je, da je vsakodnevno pojavljanje svetlobe, sonca, tisto, kar nas dviguje, razveseli, vzbuja upanje in nas napelje na to, da se z mislimi obračamo k soncu. Že Jean Cocteau je nekoč napisal prekrasno pesem soncu, ki v prevodu začne približno takole:
Sonce,
obožujem te kot divjaki,
ki ležijo na robu obale
in čakajo nate....
Večna inspiracija torej in čudno bi se mi zdelo, Jože, če se ti tega ne bi dotaknil.
Lep pozdrav!
Desiree
Spoštovani Jože!
Zelo pozitivno naravnana pesem, preprosto te objame
toplinom iz srca v trenutno mrzlem času!
Lp. Hunter
S hvaležnostjo sem prebral komentarja.Tako hitro je nastala pesem Sonce, da sem šele po objavi zaživel z njo in ona z menoj...
Sonce
Veš Sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje,
ko luna, zvezde mi v noč krase nebo,
kod tvoje poti takrat teko...
Če morda kje poljane, griči so morja,
cvetlic prelepih, sončna obzorja,
kjer solzna lica so otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih vselej posuši.
Zasej radosti tam, nasmeh,
verjamem, čutim v tvoj uspeh,
da jutranja jim zarja tvoja,
polepša dan, krasi njihova obzorja.
Morda prošnja moja je le prevelika,
med mislimi, željami, ljudmi razlika,
zato povabi oblake na pot seboj,
ne odlašaj, te potrebujejo takoj.
Ravnice puste, nekoč gozdovi, polja,
kjer seže ti pogled do morja,
življenje trosi, da seme spet bo vzklilo,
v zeleno odeto, bo zacvetelo sad rodilo.
A kjer vojne so, se slišijo topovi,
oblakom ukaži, da utihnejo v vodi,
ali tanke zamenjajo s sanmi,
kjer sovrašvo tli, da zvodeni.
Naj vam sonce sveti ter vas z žarki objame, polepša dan !
jože.k
Pozdravljen Jože, zelo lepa pesem. Samo zakaj vedno samo prosimo. da za nas nekdo nekaj naredi, prosimo lahko za modrost, za ljubezen, saj sicer tudi ti to naredil ampak na nek način izgleda, da vse prelagaš na ramena nekoga, ki ga imenuješ Sonce. Prosiš, lahko tudi Ti, ker ne rabiš nobenih posrednikov. Nismo bogovi, smo ljudje, "bogovi"- Ljudje z veliko začetnico moramo postati v srcu in v srcu mora živeti Ljubezen, razumevanje, sprejemanje, dobrota in nad tem se moremo potruditi, drugače ni nič.
Lp, vse dobro
p.s. sicer, moremo imeti nek vzorec na primeru katerega se učimo, moj vzorec - je kristus, sem pač v njem našla tisti vzorec ljubezni (ne trpljenja, ok?), ki mi najbolj odgovarja, vem pa, da vsak si izbere svojega in to je njegova absolutna pravica, in nikakor ne smemo vsiljevati drugemu svojega mnenja, ali pljuvati, ali poniževati, vse kar je dobro govori samo zase v jeziku in v dejanjih dobrote. Lahko posvetimo z lučjo, tam, kjer je napaka ne pa "scvremo na ognju". Lahko le s svojim osebnim vzorom pokažemo "kje si se izobraževal". Malo sem se razpisala, oprosti, ker ravno pod tvojo pesmijo. Pa ne pozabimo, da se učimo vse življenje.
LD hvala za komentar, res sem ga bil vesel.
No tisto o Bogovih ja. res me žalosti, ko najini Bogovi gledajo, kako nedolžni ljudje trpijo, recimo v potresu 200.000 mrtvih, bolezni kot levkemija, rak pri šele 10 let in manj starih otrocih tudi ljudeh, ko umirajo nedolžni, mladi, ljudje čeprav otroci.Nas preizkušajo, čakajo na reakcije nas Bogovov ? Da ne bo zmotnega mišljenja o meni, verjamem v Kristusa, njegov nauk.Res se sprašujem, kdo ima takšno moč, kdo z nami upravlja ! Mogoče sonce le lahko ublaži bolečino, trplenje ljudi, teptanje, umiranje narave.
Mogoče ni odgovor takšen kot bi ga pričakovala, verjamem pa da Sončeve pozitivke svetijo, njihov žarek pa vpliva pozitivno na našo notranjost, kot berem tudi moj prispevek Sonce !
lp.
jože.k
Jože ljepo pozdravljen!
Krasna pijesma, puna pozitivizma i nade.
Želim ti još puno, pouno inspiracije, neka te sunce grli kroz tvoj život!
Sve ljepo od mene,
Dunja
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Med kralji ulice...
