Na skrajni točki vesolja umira planet, le kovinsko sivo nebo je razpeto do raja. Bogovi gledajo stran. Bogovi morajo gledati stran. Mraz je, le pod toplo oranžno odejo poletje gori. V zraku lebdi omamni vonj matere zemlje. Obraz položim v tvoje mehke trave. Tako daleč si bil, Tako daleč in nedosegljiv. Z brega na breg je v trenutkih popolne tišine odmeval obupani krik hrepenenja. Bogovi so gledali stran. Bogovi so morali gledati stran. Zdaj si tu. Decembru navkljub poletje gori. Čez tvoje telo čisto počasi potujem do raja. Čez moje telo čisto počasi potuješ do raja. Bogovi gledajo stran. Bogovi morajo znova gledati stran. Olga Kolenc
#Poezija
Poti do raja
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Tako skrivnostna izpoved, venar kljub tančici skrivnosti razkrije hrepenenje, žalost, morda tudi pričakovanja.
lp.
Preveč enostavno je vse skupaj,vesoljna moč je enostavna,
človeški um pa dela ceramonije in to največkrat zaradi
pohlepa.
Najbolje se je direktno povezat z vesoljno energijo in se ti vse
rešuje tako,kot je treba.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Pogrnjene
