Ne v norčevanje

Minilo je leto od terorističnega napada na zaposlene v pariškem satiričnem časopisu. So zgroženost in obtoževanje kaj popravili? Novembrski napad v vladajočih zahodnega sveta ni prinesel odprave starih krivic, temveč odločitev za maščevalne bombne napade. Maščevanje namesto obžalovanja teror še spodbuja. Stoletja že slišimo napačno razlago: Zob za zob, glavo za glavo! Pa nam to ni bilo dano kot klic, da naj vse, kar nam kdo slabega napravi, vrnemo z enakim. Pomeni pa, da se n a m b o e n a k o v r n i l o, če ne obžalujemo in odpravimo krivice. Zaradi ponaredkov resnične Božje besede se nam še naprej ne obeta nič dobrega! Maščevalnost je zmotno pripisana Bogu, kar je ostanek starih poganskih verovanj.

V sobotni dnevnikovi prilogi Objektiv je kolumna Gorana Vojnovića pod naslovom "Enakost je krivična". Proti koncu besedila je zapisano: ... Utopična želja po absolutni pravičnosti je sorodna komunistom in neoliberalcem in oboji radi iz povsem istega razloga podpisujejo peticije za boljši svet. In če sem lahko nekoč razumel norost prvih, zakaj ne bi mogel zdaj razumeti še norosti slednjih. Princip je tako in tako isti, vse drugo so nianse ...

Ob raznovrstnih protestih po pariških dogodkih v tem mesecu je bilo slišati nekoliko prirejeno nekdanje revolucionarno geslo: SVOBODA, BRATSTVO in SOLIDARNOST. Le zakaj so ENAKOST zamenjali s prikladnejšo in manj zavezujočo SOLIDARNOSTJO? Je enakost komu že tako silno nedosegljiv ali oddaljen pojem, da se zdi dovolj le solidarnost v stiski; torej le odobravanje, podpora, morebitna pomoč ipd.?!