Metafora

Svetloba je zjutraj bolj mehka in nežna; med drevesi se prepleta kot umiti lasje mladenke. Njeni odtisi zlatih črk sestavljajo pesem. Pesem spomina luči v odlomljenem žarku, pišočem po listih, napetih srebrnine noči. Noč je iz senc stkala tančico čez morje, prekrito z vezenino molka v oseki. Prižiga se ogenj. Oko ujame vrtinec. Obstane sredi kroga. V osi gibanja. Prisotno kot metafora. Gibanje seže v globino. Nekaj samotnih postav stoji na obrežju. Misel ujame vrtinec. Se vanj potopi. Nenadoma se razkrije žarek in vstopi v zlato morje sredi kroga fiktivnih svetov. Odsev nebeškega gradu na morskem dnu. www.tatjana-malec.si