Nisem ga pozabil

Lepa želja, odpira mi spomine se prikradla, a glej spet izgine, kakor da teman je bil oblak, ob pogledu nanj zastane ti korak. Morda zaprosil bom ga za nasvet, vidim žlahten rdeč tam cvet, a nemo kakor da le opazuje, v vetru nejeverno le zmiguje. Obrnil sem pogled gor v nebo, kjer ptice v hladu redke še leto, soncu kakor da hite naproti, ne bo odgovora, bil sem v zmoti. Zato prijatelj tebe zdaj sprašujem, veš po svetu še rad potujem, stoji moj dom, ognjišče še je tam, čeprav srce vleče me drugam? Življenje kot da polno je preprek, danes morda sopotnik žalost, jutri smeh, a ko imaš nekoga rad, se mu zaupaš, čeprav vselej glas svojega srca poslušaš.