Nekje daleč rastejo topoli, obrežja rek krasijo vrbe, modro nebo preletavajo štorklje, polja zlato pšenično klasje... Nekje nad morjem, njegovo gladino, se igrajo galebi, igraje iščejo svoj plen, potem pa se dvignelo proti soncu, ter ponovno spustijo med valove. Nekje daleč gradi človek nebotičnike, se okoli vozi z lepimi avtomobili, ljudem poklanja lepe besede, sam sebi pa grabi denar... Morda pa ga nekoč prekrije morski val, in se bo moral posloviti, pozabiti nebotičnike, pa avtomobile, denar, kar galebom kaj malo mar...
#Poezija
Nekje daleč

Skupnost Pozitivk
Komentarji
4V prvi kitici prav gotovo govoriš o najdaljšem drevoredu topolov v Sloveniji, ki ga od nekaj dni nazaj ni več. Soboški župan, obseden od sekanja (zdravega) drevja, je tudi tukaj dosegel svoje. O tem sta dva članka tudi v zadnji Mladini (od 2.9.2011)
Lep pozdrav! D.
Verjame, da nekateri ljudje s svojimi dejanji dajejo pečat
času, ljudem ob katerih živijo s svojimi dejanji, tudi z
negativnim predznakom.Ti topoli so Prekmurju dali pečat
posebnosti, enostavno dediščina dobro mislečih iz
preteklosti.Včasih pravijo, da počenjajo nerazumne stvari
neuki ljudje, tisti ki ne razmišljajo, niso vpeti v utrip sedanjosti
povezane s preteklostjo, daru naših prednikov.Enostavno
mislijo da so mali bogovi, da lahko počnejo kar jim godi...Tudi
ljubljanski tramvaj so ukinili, pobrali tirnice, zdaj pa nekateri
razmišljajo o ponovni povezavi z njim v mestnem potniškem
prometu.Saj ne gre le za ekološko gibanje, dobro je bilo!
Mogoče bo kdo ponovno nasadil topolov, takšen človek ki
razmišlja, ki ve kaj je dobro in lepo, in ponovno dal čar
pokrajini, ki nekaterim iz naslonjača in fotelja ne pomeni nič.
Lep pozdrav !
jože.k
Prav imaš v svojem razmišljanju o malih bogovih, ki v svoji neumnosti ne vedo več, kaj vse bi še uničili, samo, da bi bili po nečem slavni. Kar se tistih topolov tiče, je pa problem tudi ali predvsem v tem, da drevo ne zraste v enem ali dveh letih. In samo predstavljam si lahko žalost tistih, ki jih je ta drevored spremljal vse življenje, zdaj pa natančno vedo, da ga ne bodo videli nikoli več. Tudi, če zasadijo nova drevesa. To bo šele za naslednje generacije, ki bodo star drevored in njegovo lepoto lahko občudovali le še na kakšnih slikah.
...na poljih zori zlato pšenično klasje...
lp.
jože.k
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Moj vlak
