#Poezija

Nekje daleč

jože.k1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Nekje daleč rastejo topoli, obrežja rek krasijo vrbe, modro nebo preletavajo štorklje, polja zlato pšenično klasje... Nekje nad morjem, njegovo gladino, se igrajo galebi, igraje iščejo svoj plen, potem pa se dvignelo proti soncu, ter ponovno spustijo med valove. Nekje daleč gradi človek nebotičnike, se okoli vozi z lepimi avtomobili, ljudem poklanja lepe besede, sam sebi pa grabi denar... Morda pa ga nekoč prekrije morski val, in se bo moral posloviti, pozabiti nebotičnike, pa avtomobile, denar, kar galebom kaj malo mar...

Skupnost Pozitivk

Komentarji

4

Desiree
V prvi kitici prav gotovo govoriš o najdaljšem drevoredu topolov v Sloveniji, ki ga od nekaj dni nazaj ni več. Soboški župan, obseden od sekanja (zdravega) drevja, je tudi tukaj dosegel svoje. O tem sta dva članka tudi v zadnji Mladini (od 2.9.2011) Lep pozdrav! D.
jože.k
Odgovor na komentar: Desiree
Verjame, da nekateri ljudje s svojimi dejanji dajejo pečat času, ljudem ob katerih živijo s svojimi dejanji, tudi z negativnim predznakom.Ti topoli so Prekmurju dali pečat posebnosti, enostavno dediščina dobro mislečih iz preteklosti.Včasih pravijo, da počenjajo nerazumne stvari neuki ljudje, tisti ki ne razmišljajo, niso vpeti v utrip sedanjosti povezane s preteklostjo, daru naših prednikov.Enostavno mislijo da so mali bogovi, da lahko počnejo kar jim godi...Tudi ljubljanski tramvaj so ukinili, pobrali tirnice, zdaj pa nekateri razmišljajo o ponovni povezavi z njim v mestnem potniškem prometu.Saj ne gre le za ekološko gibanje, dobro je bilo! Mogoče bo kdo ponovno nasadil topolov, takšen človek ki razmišlja, ki ve kaj je dobro in lepo, in ponovno dal čar pokrajini, ki nekaterim iz naslonjača in fotelja ne pomeni nič. Lep pozdrav ! jože.k
Desiree
Odgovor na komentar: jože.k
Prav imaš v svojem razmišljanju o malih bogovih, ki v svoji neumnosti ne vedo več, kaj vse bi še uničili, samo, da bi bili po nečem slavni. Kar se tistih topolov tiče, je pa problem tudi ali predvsem v tem, da drevo ne zraste v enem ali dveh letih. In samo predstavljam si lahko žalost tistih, ki jih je ta drevored spremljal vse življenje, zdaj pa natančno vedo, da ga ne bodo videli nikoli več. Tudi, če zasadijo nova drevesa. To bo šele za naslednje generacije, ki bodo star drevored in njegovo lepoto lahko občudovali le še na kakšnih slikah.
jože.k
...na poljih zori zlato pšenično klasje... lp. jože.k
Prejšnji članek na to temo

Moj vlak