Vse o Luni

Luna je rumena buča, noč jo čez nebo zaluča, da bleščeča in velika se do jutra kotalika. Ponev brez ročaja, skleda, takšna, glej, je Luna bleda; sredi tihega vsemira zdi se kakor hlebec sira. Na pogled je res prekrasna, vendar sila dolgočasna; puste njene so krajine, gore, kraterji, doline. Sama samcata potuje, z mesečino nas zasuje; daljna se skrivnostno smeje, ko nenehno zvezde šteje. Je poštena, se ne zlaže, razigrana moč pokaže; dasi športnih mišic nima, dvigne morje – raste plima. Klovn ji reče: »Moj balonček!«, a Kitajci »Lampijonček«! Mrzla res ne more greti, a zato potratno sveti. In čeprav je ne zaprosi, spečega po strehah nosi. Včasih svetla, včasih mrka, pravijo – bedake trka. Pesnikom na dušo piha, se zaljubljencem nasmiha. Shujša in zredi se spet – kaj brez nje bi nočni svet!? Ko po nebu se potepa, meni, da je večno lepa: vsem razdaja svoje čare, zvesta je – dekle od fare! Vojan Tihomir Arhar Danijela Premzl