Kogar ljubiš

Violeta vsa čast ti...zadetek v polno. Lepo od lepote...imej se! lp, fp Ljubiti in ne biti ljubljen... Še preden za večno odidem nekam, kjer ne bom s teboj in bom večno sam, nekam tja, na pot, nekam drugam, v svet drugačnih obzorij..omam, si želim, da v vodnjaku želja voda v dlani moji, srcu, ostane živa, da ne umre..postane greznica večnega prekletstva in meni ječa..grobnica želja..hotenja; biti sam v dvoje je hudo, ljubiti in ne biti ljubljen je za dušo in srce pogubno, biti sam v dvoje je kot da si v vesolju izgubljen; toda še preden odidem na pot zaključnih raziskovanj, hočem, da z mano gre tudi tisti del mene, ki bi rad ostal še s tabo, z vso tisto zmešnjavo čustev mene in tebe, ki v meni, v glavi moji delajo videz nepospravljenega, zablojenega podstrešja, ki dneve…noči mi delajo kot da so tvoji, in iz mene delajo dvornega norčka; skratka, draga, ne dovolim, da trpiš, da hodiš okoli po poteh strahu in, ko spiš, misliš, da se v nov dan prebudiš z mislijo, da me bo konec, ker si ljubljena, toda ne ljubiš.

Neža Maurer je priznana slovenska pesnica, pisateljica, ki se je izkazala, kot mojstrica besed za otroke in tudi za odrasle, velik pečat svojega delovanja je pustila tudi v pedagogiki. Za vse ljubitelje njene poezije še nekaj njenih pesmi: KADAR LJUBIMO Sama sva na svetu - ti in jaz. To je vedno tako, kadar ljubimo. Povej mi dosti lepih besed, nabrati jih morava za vse življenje: najina ljubezen je večna. To je vedno tako, kadar ljubimo. Ne misli na smrt! Poslušaj: Vrtnica je razcvetela, sonce je vzšlo žareče. Nikogar ni razen tebe, da bi mu to povedala - in vsak dan je bolj res. Vedno je tako, kadar ljubimo. V posteljo najinih dlani položiva svet, da si spočije, da se ogreje od najinega diha. Ves svet je v najinih rokah, v najinih prepletenih prstih - vedno je tako, kadar ljubimo. DA NE PRESLIŠIM Včasih moram biti sama, da ne zgrešim tipajočih grehov časa; da ne preslišim kamnov in trav. Ko sem čisto sama, prislonim uho k zemlji in občutim, kako ji bije srce. NE VEM, KDO SEM Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem. Vsak, ki me sreča, me ustvari po svoje, zase - ko da je bog. Gledam to svojo novo podobo in ljubim človeka, če me je ustvaril dobro in lepo in ga sovražim, če ustvari spako. Ljudje so slabi bogovi - njihova moč ne seže do jutri: človek odide, pozabi in mene ni več. Stopim se kakor voščena figura na soncu in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja. Zgodi se, da pride še kdo in ustvari nekaj podobnega, kot je nekdaj bilo, ko sem verjela, da klešejo duše iz marmorja - tedaj zajočem nenadno, brez vzroka. DOMOV "Greš domov?" me vpraša drobno otroče plavih oči. "Vsi gremo domov," mu rečem in ono se veselo smeji. Domov. Dom je tam, kjer je ljubezen. Toliko je hiš in tako malo domov. Kam naj grem? Otroče gleda za mano in verjame, da grem domov. VONJ TVOJE KOŽE Ves svet diši po tvoji koži. Ko se mi ustnice dotaknejo sadeža, ko se mi dotaknejo kruha - začutim tvojo trdno in voljno kožo. Opoldansko sonce me greje s toploto tvoje kože. Opoldansko sonce me greje s toploto tvoje kože. Negiben mir z mesečino presejane noči je pritajeno drhtenje tvoje kože, ki se me bo zdaj zdaj dotaknila. Trava, rjuha, mah, seno, skodrano ovčje runo - vse me vabi, da ležem, da pustim, da teče, kar teče: voda, veter, čas, solze, znoj, kri, življenje, naj teče vse svojo pot, ki je in ni določena - jaz pa mirujoča z zaprtimi očmi sprejemam in vsrkavam vonj sveta, vonj tvoje kože. NE VERJAMEM Ne verjamem, da je v začetku bila beseda- vem, da je bila. Morda ni bilo niti besede- bil je samo glas. Mogoče ni bilo niti glasu- bilo je samo hotenje. Morda ni bilo niti hotenje- bila je želja. Ali pa ni bilo niti želje bilo je silno hrepenenje b i t i. pa lep in sončen pozdrav :)